Leta 1941 rojen Ljubljančan sem drugo svetovno vojno preživel za »žico«, štiri leta osnovne in glasbene šole v Varaždinu, nižjo in višjo gimnazijo na Šubički, srednjo glasbeno pa na Gosposki. Okoljski credo sem si vzgojil pri tabornikih. Arhitekturo na Grabnu sem študiral v dveh »stopnjah« in konzumiral interdisciplinarni podiplomski študij prostorskega in urbanističnega planiranja. Sicer se učim sproti. Sem vdovec po ženi arhitektki, z arhitekturo je zaznamovana tudi najina edina hči. Občasno swingam z ansamblom Miha Jazzby.nšek in njegove Legende. Pa tudi v seniorski Godbi ljubljanskih veteranov.

Moj strokovni življenjepis sem začel kot oblikovalec (Zlatni spoj na Salonu pohištva 1971), nadaljeval kot projektant (soseska Grčar v Zagorju), občinski urbanist, vodilni planer na LUZ, republiški prostorski in družbeno-razvojni planer, direktor lokalnega urbanističnega zavoda (»Kamnik 2000« in cca. 10 zazidalnih načrtov) in končal kot minister za okolje in prostor (v prvih treh vladah Republike Slovenije). Navajam nekaj za Ljubljano relevantnih osebnih strokovnih referenc urbanističnega značaja:
• sodelovanje v timu prve slovenske ekološke valorizacije prostora na primeru občine Šiška (1975);
• najožji tim zasnove avtocestnega sistema okoli Ljubljane - U-sistem (druga polovica sedemdesetih);
• skupaj z Janezom Koželjem natečajna nagrada »izven konkurence« za enosmerni promet mestnega središča (1976);
• sodelavec 1979 na »Smernicah družbenega plana občin in mesta Ljubljana 1081-85 z usmeritvami do leta 2000«, kjer sem uveljavil »zelene kline«, ki so načrtovalsko ohranjeni do letošnjega poletja;
• sodelovanje v najožjem metodološkem timu družbenega plana »Ljubljane 2000«;
• sodelovanje v najožjem vodstveno-metodološkem timu ZDP RS na »Sloveniji 2000«;
• minister ekipi, ki je pripravila prvi prostorski plan RS, na katerem bazira slovenski avtocestni program;
• minister ekipi, ki je pripravila lokacijski načrt severne in vzhodne avtocestne obvoznice v Ljubljani …

Domišljam si, da imam velik oseben delež pri postavljanju temeljev nove državnosti, neposredno pri zasnovi najmanj petih reform na področjih, ki so se v samoupravljanju »iztrošila«. Reformna zakonodaja in implementacija, ki jo je pripravilo Ministrstvo za okolje in prostor RS za časa mojega ministrskega mandata 1990-1994, je v vseh ključnih segmentih veljavna še danes in je bila in je še osnova tudi drugi sektorski zakonodaji:
• po poplavah v Savinjski dolini 1990, ko je izpadel jugoslovanski solidarnostni sistem, zakon in vzpostavitev sistema o odpravi posledic naravnih nesreč,
• po odpravi SIS in družbene lastnine nov stanovanjski zakon in prva slovenska privatizacija,
• prvi slovenski zakon o varstvu okolja in vzpostavitev resorja okolja in varstva narave, okoljskih javnih služb in novega gospodarkega sektorja;
• po odpravi SIS, družbene lastnine in dejavnosti posebnega družbenega pomena Zakon o gospodarskih javnih službah v komunali, prometu, energetiki, vodarstvu … in druga slovenska privatizacija;
• po odpravi družbenega planiranja zakonsko urejanje postopkov prostorskega planiranja in načrtovanja, sanacije črnih gradenj, uvedbe državnih lokacijskih načrtov … in prvi vseslovenski prostorski plan.

Moj politični življenjepis sem začel kot predsednik Zveze študentov na Arhitekturi, urednik študentske Tribune, član Zveze komunistov, Zelenih Slovenije, LDS, predsednik Zelenih. Danes sem njihov Zeleni ombudsman in mestni svetnik v Ljubljani, kjer smo Zeleni podvojili volilni rezultat za mandat 2010–2014 in skupaj z mag. Tomažem Ogrinom tvoriva Svetniški klub Zeleni Slovenije.

Ljubljančanke in Ljubljančani poznajo moj mestni politični življenjepis v svojstvu najbolj plodovitega svetnika v mandatu 2002–2006 in 2006–2010, a menim, da tudi najbolj blokiranega, »no pasaran« za časa Danice Simšič, med »obsežnimi novostmi« za časa Zorana Jankovića pa mi je bilo »z osebnim sodelovanjem« onemogočeno pomagati kakorkoli, razen z zapoznelo kritiko »povsem prenovljene podobe Ljubljane«. Žal mi niso najbolj pri srcu estetske in funkcionalne kolateralne škode »gverilskega« urejanja peščevih in prometnih površin, posek celih drevoredov, uničenje zelenih nabrežij Ljubljanice, počasnost izgradnje Kongresnega trga, nekajletna zagrajenost nasedlih investicij (Šumi, Kolizej, Plečnikov stadion, Tržnice) …

Moja želja tvornega nadaljnjega sodelovanja je bila zatrta že v kali. V nasprotju z zagotovilom župana v nagovoru na nastopni seji MS MOL 8. novembra 2010, da bo »ključno strokovno in odgovorno delovanje v odborih in komisijah mestnega sveta«, moje zgoraj naštete reference ne zadoščajo niti za člana Odbora za urbanizem niti za člana Statutarno pravne komisije.

Ker mi je tako onemogočeno vsakršno delovanje v odborih in komisijah mestnega sveta MOL, bom moral individualno in tudi kot Svetniški klub Zeleni Slovenije strokovno in politično delovanje iz teh »enih teles z mestnim svetom« odgovorno preseliti v širši slovenski pluralistični strokovni, pravni in politični prostor, vse v dobrobit Ljubljane in tudi njenega širšega konteksta, oboje in ne vsak zase »na prvem mestu«.